Basics
Bolniki želijo kar najhitrejši, najučinkovitejši in najvarnejši način zdravljenja. Da bi to dosegli, se mnogi evropski državljani zdravijo v drugih državah članicah, saj je v njih boljši zdravstveni sistem kot v domovini, ali pa se v tujino odpravijo, ker živijo na obmejnih območjih, kjer je najprimernejša ustanova v drugi državi. V tujino odhajajo tudi, ker v njihovi državi ni zagotovljenega zdravljenja zaradi pomanjkanja strokovnjakov (pogost pojav pri bolnikih z redkimi boleznimi) ali zaradi etičnih razlogov. Mobilnost bolnikov sproža mnoga vprašanja, kot npr.:
- Kdo bi moral plačati čezmejno oskrbo in kdaj?
- Kako lahko bolniki dobijo informacije o tem, kje je na voljo najboljše zdravljenje?
- Ali morajo pred zdravljenjem v tujini pridobiti soglasje domačega zdravstvenega sistema?
- Kaj se zgodi, ko bolniki želijo presaditev organa? Kdo ima prednost na čakalnih seznamih?
- Kdo krije stroške potovanja za bolnika , sorodnike, nego po zdravljenju in zdravila?
Evropska komisija je sprejela predlog direktive o pravicah bolnikov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki obravnava nekatere od teh tem. V direktivi je obravnavana tako potreba po podpori za čezmejno zdravstveno varstvo, še posebej pri redkih boleznih in zdravljenju, kjer bolniki nimajo druge izbire, kot tudi izboljšanje telemedicine z omrežji strokovnih centrov in usklajenih orodij e-zdravstva. Težko je sprejemati zakone za vse bolnike v vseh zdravstvenih okoliščinah, v vseh državah članicah. Ostaja vprašanje: Kako bo Evropa zagotovila enak dostop in kakovost zdravljenja za vse državljane?
Info cards
Pravica do zdravstvenega varstva je priznana v Listini EU o temeljnih pravicah. Po Sodišču Evropskih skupnosti velja prosti pretok za zdravstveno varstvo, ne glede na organizacijo in finance na državni ravni.
Kartica osebam, ki med zdravljenjem bivajo v drugi državi članici, daje pravice, da uživajo enake koristi, kot jih imajo v svoji državi. Stroški zdravljenja zaradi bolezni ali poškodbe, ki se pripetijo pred potovanjem, ali zasebno zdravstvo niso vključeni.
To je zagotavljanje zdravstvenih storitev v vseh državah članicah. V takšne storitve so lahko vključene neposredne storitve, kot je svetovanje na štiri oči, ali storitve na daljavo, kot je telemedicina.
Bolniki potujejo zaradi zdravstvenih storitev (diagnosticiranje, zdravljenje itn.) k ponudniku zdravstvenih storitev v drugo državo članico.
Varuh/varuhinja človekovih pravic sprejema pritožbevseh državljanov EU ali pravnih oseb glede neprimerne administracije pri aktivnostih institucij ali organov Skupnosti. Če se želijo državljani pritožiti čez zdravstveno varstvo (npr. čez dostop do čezmejnega zdravstvenega varstva), se lahko obrnejo nanj/nanjo.
Čeprav so države članice primarno odgovorne za zdravstveno varstvo, se morajo uskladiti s pravom Skupnosti, še posebej glede pravil notranjega trga, ki omogoča prost pretok blaga, storitev, oseb in kapitala znotraj EU.
Poročilo Evrobarometra iz maja 2007 kaže, da je bilo 54 % evropskih državljanov pripravljenih potovati na zdravljenje v drugo državo EU.
Najbližja bolnišnica za prebivalce obmejnih regij je po navadi v eni od sosednjih držav članic. Tretjina populacije EU živi na obmejnih območjih.
Povrnjeni stroški v bolnikovi državi so po navadi nižji od stroškov zdravljenja v tujini. Razliko plača bolnik.
Raziskava Evrobarometra je pokazala, da se 30 % državljanov EU sploh ne zaveda možnosti prejema storitev zdravstvenega varstva zunaj meja države.
91 % vprašanih je odgovorilo, da zato, ker ni bilo možnosti za zdravljenje doma, 78 % pa jih je izjavilo, da zaradi boljše kakovosti storitev v tujini. 69 % vprašanih bi potovalo zaradi možnosti zdravljenja pri priznanem specialistu ter 64 % zaradi skrajšanja čakalne dobe zdravljenja, medtem ko bi se 48 % vprašanih za potovanje v tujino odločilo zaradi nižjih stroškov zdravljenja.
Po trenutnih zakonih EU velja, da bolniki, ki se zdravijo v tujini, ne dobijo povrnjenih stroškov, če država članica ne vključi zdravljenja med pravice svojih državljanov.
Po raziskavi Evropske organizacije za redke bolezni med 6000 bolniki jih je 1,8 % potovalo na zdravljenje čez mejo. Če vzorec predstavlja položaj približno 30 milijonov bolnikov z redkimi boleznimi v Evropi, potem lahko rečemo, da je potreba po čezmejnem zdravstvenem varstvu kar velika.
- Povrnitev stroškov bolnikom za nego, ki jim je zagotovljena v njihovi državi.
- Vnaprejšnje plačilo
- Povrnitev stroškov do zneska, ki bi jim bil povrnjen, če bi se zdravili v državi zavarovanja.
- Dodatne stroške plačajo sami.
- Finančnih ugodnosti ni.
Centri izboljšajo dostop do kakovostne nege, tako da združujejo strokovnjake za spremljanje ene redke bolezni ali skupine redkih bolezni in skrb zanjo. V vseh državah ni (in jih ne more biti) centrov za vsako redko bolezen, zato morajo bolniki potovati v centre v tujini.
VEU je trenutno 56.000 bolnikov, ki čakajo na darovalce organov. Med čakanjem na presaditev vsak dan umre 12 oseb. Stopnje darovanja organov znašajo od 34,6 darovalcev na milijon oseb v Španiji do 6 v Grčiji in 0,5 v Romuniji.
Čezmejna mobilnost znaša do 1 % (10 milijard evorv) celotne porabe sredstev javnega zdravstva EU-27 (1000 milijard evorv).
V Evropi ni skupnega sistema oskrbe z zdravili. Dostopnost se razlikuje po evropskih državah in v nekaterih državah lahko pride do pomanjkanja zalog. To še posebej velja za zdravila sirota za redke bolezni.
Za mnoge vidike zdravstvenega varstva ne obstajajo minimalni evropski standardi. Pri zagotavljanju kakovosti so prisotne znatne razlike med državnimi zdravstvenimi sistemi. Zagotavljanje zdravstvenega varstva je v pristojnosti državnih organov.
Trenutna zakonodaja EU ne opredeljuje dobro stroškov za prevode, ki so povezani z zdravljenjem v tujini, in priznavanja receptov.
Tako kot kakovost se lahko tudi cene znatno razlikujejo po državah članicah.
Države članice različno določajo zdravstveno oskrbo, psihološko oskrbo, zdravstveno nego, socialno varstvo in celo »nujno zdravljenje«.
To je vsaka praksa zdravstvenega varstva, ki jo podpirajo elektronski postopki in komunikacija, vključno z informacijskimi mrežami, elektronskimi zdravstvenimi kartotekami, telemedicinskimi storitvami, portali in drugimi informacijsko-komunikacijskimi orodji, ki podpirajo preprečevanje, diagnosticiranje, zdravljenje in nadziranje.
Vsako leto izvedejo od 20.000 do 25.000 čezmejnih zdravljenj neplodnosti. V tujini trenutno išče pomoč pri poskusu zanositve na tisoče žensk.
Evropske referenčne mreže so fizična ali navidezna omrežja strokovnih znanj v evropskih nacionalnih strokovnih centrih. Njihov cilj je izboljšanje kakovosti in upravljanja nege ene bolezni ali skupine redkih bolezni.
Issue cards
S telemedicino ima oseba zagotovljeno zdravstveno storitev iz tujine, ne da bi morala ta oseba ali njen zdravnik odpotovati v tujino (npr. diagnoza fizičnih deformacij, prisotnih ob rojstvu, je mogoča z izmenjavo slik in simptomov med zdravniki v različnih državah).
Čeprav je zdravstveno varstvo zasnovano tako, da koristi bolnikom, jim je včasih povzročena škoda zaradi napak. Kdo je torej odgovoren v čezmejnem zdravstvenem varstvu? Kdo povrne škodo bolnikom? Čigavi zakoni o odgovornosti veljajo?
Kdo odloča, ali je ženska, ki se lahko zdravi zaradi neplodnosti le v tujini (zaradi različnih starostnih omejitev), upravičena do povrnitve stroškov? Čigava etična pravila veljajo?
Bolniki so naleteli na težave pri čezmejnem zdravstvenem varstvu zaradi različnih zakonov v državah. Na primer: Pravni status terapij z izvornimi celicami se razlikuje po evropskih državah.
Kadar je potrebno čezmejno zdravstveno varstvo, je pridobivanje predhodnega dovoljenja pogosto zapleteno in dolgotrajno, še posebej pri redkih boleznih, ki mnogim zdravstvenim strokovnjakom in oblastem niso znane ter so zato v zdravstvenih sistemih marginalizirane.
Bolniki z redkimi boleznimi pogosto niso dovolj neodvisni, da bi potovali brez pomoči. K skupnim stroškom je treba dodati poleg stroškov zdravstvenega varstva tudi stroške potovanja za dve osebi in izgubo prejemkov med potovanjem.
Ne glede na predpise za čezmejno zdravstveno varstvo je treba bolnikom z redkimi boleznimi povrniti stroške zdravljenja v tujini, četudi to ni predvideno v njihovi državi brez predhodnega dovoljenja.
Bolniki z redkimi boleznimi so v klasičnih zdravstvenih sistemih pogosto odrinjeni na obrobje. S strokovnimi centri je mogoče prestrukturirati sistem, ki se ukvarja s pogostimi boleznimi.
Kako povrniti stroške na domači ravni za bolnike z redko boleznijo, če domači sistem ne vključuje ali upošteva te bolezni/zdravljenja?
Kdo je odgovoren za zagotavljanje informacij glede zdravljenja državljanom, ki se želijo zdraviti v tujini? EU? Države članice? Zdravstveni delavci?
Ali ni diskriminatorno, če bolniki iz drugih držav EU niso obravnavani enako kot domači bolniki?
V trenutnem sistemu so bolniki iz drugih držav članic vključeni na čakalne sezname zdravljenj enako kot domači bolniki. Ali je pošteno, da morajo domači bolniki čakati v vrsti skupaj s tujimi?
Bolnikom se zdi potovanje zaradi zdravljenja pogosto neprijetno (raziskava na Finskem je pokazala, da 90 % starejših državljanov noče napotnic za zdravljenje niti v državi, čeprav bi to pomenilo krajše čakalne dobe).
Ponudniki zdravstvenih storitev niso zavezani k sprejemu bolnikov iz tujine za načrtovano zdravljenje, če bi to ogrozilo njihovo zmožnost zdravljenja (pomanjkanje zdravil itn.) ali zdravstveno strokovnost v njihovi državi.
Trenutna evropska direktiva postavlja okvir za bogatejše in dobro informirane evropske državljane, ker je vse zasnovano na predplačilu in poznejši povrnitvi stroškov.
Mobilnost bolnikov po Evropi pomeni mobilnost njihovih zdravstvenih kartonov in sistem, ki sledi njihovemu zdravljenju ter kontrolam ...
Popolnoma odprtemu sistemu na trgu zdravstvenega varstva ugovarjajo nekatere države članice z dobro razvitimi in dragimi sistemi, saj se bojijo, da bi to vodilo v nižanje standardov.
Tu ni govora le o pravici do oskrbe, temveč o pravici do kakovostne oskrbe. Kako oblikovati standarde in jih redno nadzirati ter ocenjevati? Kdo bo to počel?
Vse države EU ne morejo razviti oskrbe za vsako bolezen, saj obstaja več kot 6000 redkih bolezni. Bolniki z redko boleznijo morda potrebujejo brezplačen dostop do strokovnjakov bolj kot drugi državljani EU.
Kljub centraliziranemu potrjevanju zdravil za redke bolezni se povrnitev stroškov in dostopnost razlikujeta po državah. Kako zagotoviti povrnitev stroškov, kadar se ljudje zdravijo v tujini, če ti stroški zdravljenja niso kriti v njihovi državi?
Predhodno dovoljenje za zdravljenja in čakalne sezname lahko uporabimo kot orodja za načrtovanje proračuna zdravstvenega varstva, da bi poenostavili pretok bolnikov in ga učinkovito upravljali.
Zapravljanje denarja na čezmejno zdravstveno varstvo lahko omejimo tako, da se stroški povrnejo le za izvenbolnišnično oskrbo. Različni zdravstveni sistemi po Evropi različno opredeljujejo bolnišnično in izvenbolnišnično oskrbo, zato so standardni postopki vračanja stroškov zapleteni.
Postopki pridobivanja dovoljenj zdravstvenega sistema za čezmejno zdravstveno varstvo so pogosto dolgotrajni. Posledice za bolnike vključujejo psihološko breme kot tudi negativne zdravstvene posledice ter celo tveganje za smrt.
Ali bi moralo biti zdravljenje, ki je zaradi etičnih razlogov prepovedano v bolnikovi državi stalnega prebivališča (kot je genetsko testiranje), tudi v drugih državah članicah prepovedano za te državljane?
Dandanes obstajajo mnoga dvostranska sodelovanja pri zdravstvenem varstvu. Vsiljevanje pristopa »ena velikost za vse« v čezmejnem zdravstvu z direktivo bi lahko omejilo čezmejne aktivnosti, ki so trenutno ugodne za bolnike ...
Ezdravstvo še ni dovolj priznano po vsem zdravstvenem sektorju kot pomemben del osnovnih zdravstvenih politik, strategij in storitev.
Story cards
Policies
Čezmejno zdravstveno varstvo je na voljo vsem bolnikom brez dovoljenja. Država neposredno in vnaprej povrne stroške zdravljenja, potovanja ter stroške spremljajočih oseb. Brez vlaganj v e-zdravstvo.
Čezmejno zdravstveno varstvo je na voljo vsem bolnikom, vendar potrebujejo dovoljenje države. Država povrne le stroške zdravljenja in potovanja za bolnika. Brez vlaganj v e-zdravstvo.
Čezmejno zdravstveno varstvo je na voljo bolnikom le, če zdravljenje ni na voljo v državi bivanja. Povrnejo se le neposredni stroški zdravljenja. Predhodno dovoljenje ni potrebno. Država vlaga v nekatere pobude e-zdravstva.
Čezmejno zdravstveno varstvo je zmanjšano na minimum. Potrebno je dovoljenje države za posebne primere in po zdravljenju so povrnjeni le neposredni stroški zdravljenja. Če v državi stalnega prebivališča (iz etičnih razlogov) zdravljenje ni dovoljeno, se stroški zdravljenja v tujini ne povrnejo. Država da prednost e-zdravstvu, da bi zmanjšala čezmejno zdravstveno varstvo.



FUND is a project funded by the European Commission (